Haloška ljudska pesem in petje
Haloze so znane po svoji bogati pevski tradiciji. Posebno mesto ima haloško ljudsko petje, ki ohranja izvirne večglasne načine petja in avtentične melodije tega gričevnatega območja. Gre za edinstveno kulturno dediščino, ki povezuje skupnost in se prenaša iz roda v rod.
V Halozah se je vedno pelo veliko pesmi, tudi avtohtonih – mnoge so si ljudje sproti izmislili ali dodajali nove kitice. Najmočnejše in najbolj izrazite so se ohranile, prenašale in sčasoma preobražale. Ljudske pesmi so se velikokrat pele ob delu – dalj ko je trajala pesem, krajše se je zdelo delo. Tako so pesmi postajale zgodbe, ki so se lahko razvijale v nedogled in ob tem lajšale vsakdan.
A ob "avtohtonih" pesmih so se v Halozah vedno pele tudi pesmi »od drugod«. Ljudske pesmi so namreč potovale z ljudmi, prehajale iz okolja v okolje, Haloze, kljub temu, da so bile zgodovinsko in geografsko odstranjene in zaprte, niso bile izjema, tudi tja so prodrle pesmi od drugod. Pri tem so se velikokrat tudi zavestno/podzavestno spreminjale – prilagajala so se besedila, včasih melodije, nastajale so nove interpretacije. Pogosto so izvori posamezne pesmi zabrisani in jih je težko natančno določiti. Kljub temu ostajajo osnovne podstati – stebri ljudskega petja, ki povezujejo kraje in skupnosti, vsak pa si jih je interpretiral in zapel po svoje.
Petje je ena najstarejših oblik izražanja – združuje ljudi, prinaša čustveno doživetje in krepi pripadnost skupnosti. V Halozah se je ta moč kazala v ljudskih pesmih in petju, ki so spremljale praznike, delo na vasi in druženja ter ohranjajo neprecenljiv del slovenske kulturne identitete.
Haloze so znane po svoji bogati pevski tradiciji. Posebno mesto ima haloško ljudsko petje, ki ohranja izvirne večglasne načine petja in avtentične melodije tega gričevnatega območja. Gre za edinstveno kulturno dediščino, ki povezuje skupnost in se prenaša iz roda v rod.
V Halozah se je vedno pelo veliko pesmi, tudi avtohtonih – mnoge so si ljudje sproti izmislili ali dodajali nove kitice. Najmočnejše in najbolj izrazite so se ohranile, prenašale in sčasoma preobražale. Ljudske pesmi so se velikokrat pele ob delu – dalj ko je trajala pesem, krajše se je zdelo delo. Tako so pesmi postajale zgodbe, ki so se lahko razvijale v nedogled in ob tem lajšale vsakdan.
A ob "avtohtonih" pesmih so se v Halozah vedno pele tudi pesmi »od drugod«. Ljudske pesmi so namreč potovale z ljudmi, prehajale iz okolja v okolje, Haloze, kljub temu, da so bile zgodovinsko in geografsko odstranjene in zaprte, niso bile izjema, tudi tja so prodrle pesmi od drugod. Pri tem so se velikokrat tudi zavestno/podzavestno spreminjale – prilagajala so se besedila, včasih melodije, nastajale so nove interpretacije. Pogosto so izvori posamezne pesmi zabrisani in jih je težko natančno določiti. Kljub temu ostajajo osnovne podstati – stebri ljudskega petja, ki povezujejo kraje in skupnosti, vsak pa si jih je interpretiral in zapel po svoje.
Petje je ena najstarejših oblik izražanja – združuje ljudi, prinaša čustveno doživetje in krepi pripadnost skupnosti. V Halozah se je ta moč kazala v ljudskih pesmih in petju, ki so spremljale praznike, delo na vasi in druženja ter ohranjajo neprecenljiv del slovenske kulturne identitete.
O DOLŽINI LJUDSKIH PESMI
Ljudske pesmi so pogosto zelo dolge, saj so si pevci z njimi krajšali čas pri delu in so želeli peti čim dlje, da jim je delo hitreje minilo. Peli so počasi, v ritmu dela, zato so pesmi dobile značilen miren tok. Marsikateri konci kitic se danes več ne ponavljajo, saj tudi pevke Trstenke nimajo več toliko fizične kondicije za tako dolge izvedbe. Nekoč so si pevci besedila sproti izmišljevali, razširjali zgodbe in dodajali nove verze, zato so se pesmi ohranjale v zelo dolgih različicah.
Ljudske pesmi so pogosto zelo dolge, saj so si pevci z njimi krajšali čas pri delu in so želeli peti čim dlje, da jim je delo hitreje minilo. Peli so počasi, v ritmu dela, zato so pesmi dobile značilen miren tok. Marsikateri konci kitic se danes več ne ponavljajo, saj tudi pevke Trstenke nimajo več toliko fizične kondicije za tako dolge izvedbe. Nekoč so si pevci besedila sproti izmišljevali, razširjali zgodbe in dodajali nove verze, zato so se pesmi ohranjale v zelo dolgih različicah.
Ljudska pesem Šla bom na goro
Med ljudskimi pesmimi v Halozah posebno mesto zavzema pesem Šla bom na goro, ki jo mnogi poznajo v različnih besedilnih različicah. Kot izvorna pokrajina je pogosto zapisana Štajerska, v Halozah jo še danes izvajajo ljudske pevke Trstenke.
Različice in pomen besedila
Pesem obstaja v številnih verzijah, kar je značilno za ljudsko ustvarjalnost. Besedilo se pogosto nanaša na detomor, kar razkriva težke življenjske situacije in družbene stiske v času njenega nastanka. V nekaterih različicah se pojavi tudi motiv očeta in sina – »Očka je plaval v hlačkicah, sin pa čisto gol« – kar še poglablja simboliko odnosa med generacijami in krutost življenjskih okoliščin.
Ljudske pesmi so vedno pripovedovale zgodbe ljudi – o stiskah, vpogledih v življenje, ambivalentnosti in raznolikosti interpretacij. Čeprav so se pele tudi ob otrocih, so v sebi nosile močno sporočilo: težkih tem se ne potlači, ampak jih je treba razumeti, o njih govoriti in jih deliti v skupnosti. Tako so bile pesmi orodje refleksije, spoznavanja in skupnega reševanja problemov.
Simbolika gore
Kot opozarja raziskovalka Bogdana Herman, lahko motiv gore v pesmi razumemo tudi kot prastar simbol – stik med nebom in zemljo, med človekom in božjim, ter kot trdno osnovo, na kateri človek stoji. Pesem tako presega zgolj eno/svojo zgodbo in odpira prostor za razumevanje simbolnih razsežnosti.
Haloška različica
Pesem v treh kiticah pojejo ljudske pevke Trstenke, ki jo izvajajo v naslednjem tekstu:
Šla bom na goro visoko,
vrgla bom sinka v Donavo.
Plavaj mi plavaj sinko moj,
kakor je plaval očka tvoj.
Očka je plaval Savico Dravico,
ti boš pa plaval Donavo.
Ljudske pesmi so del kulturne dediščine in nosijo v sebi zgodbe preteklosti, ki so hkrati osebne in družbene. Govorijo o resničnih stiskah, pa tudi o razumevanju življenja in njegovih ambivalenc. Njihova vrednost ni v skrivanju bolečih tem, temveč v tem, da jih ohranjamo v javni zavesti – kot del skupnosti in družbe.
Med ljudskimi pesmimi v Halozah posebno mesto zavzema pesem Šla bom na goro, ki jo mnogi poznajo v različnih besedilnih različicah. Kot izvorna pokrajina je pogosto zapisana Štajerska, v Halozah jo še danes izvajajo ljudske pevke Trstenke.
Različice in pomen besedila
Pesem obstaja v številnih verzijah, kar je značilno za ljudsko ustvarjalnost. Besedilo se pogosto nanaša na detomor, kar razkriva težke življenjske situacije in družbene stiske v času njenega nastanka. V nekaterih različicah se pojavi tudi motiv očeta in sina – »Očka je plaval v hlačkicah, sin pa čisto gol« – kar še poglablja simboliko odnosa med generacijami in krutost življenjskih okoliščin.
Ljudske pesmi so vedno pripovedovale zgodbe ljudi – o stiskah, vpogledih v življenje, ambivalentnosti in raznolikosti interpretacij. Čeprav so se pele tudi ob otrocih, so v sebi nosile močno sporočilo: težkih tem se ne potlači, ampak jih je treba razumeti, o njih govoriti in jih deliti v skupnosti. Tako so bile pesmi orodje refleksije, spoznavanja in skupnega reševanja problemov.
Simbolika gore
Kot opozarja raziskovalka Bogdana Herman, lahko motiv gore v pesmi razumemo tudi kot prastar simbol – stik med nebom in zemljo, med človekom in božjim, ter kot trdno osnovo, na kateri človek stoji. Pesem tako presega zgolj eno/svojo zgodbo in odpira prostor za razumevanje simbolnih razsežnosti.
Haloška različica
Pesem v treh kiticah pojejo ljudske pevke Trstenke, ki jo izvajajo v naslednjem tekstu:
Šla bom na goro visoko,
vrgla bom sinka v Donavo.
Plavaj mi plavaj sinko moj,
kakor je plaval očka tvoj.
Očka je plaval Savico Dravico,
ti boš pa plaval Donavo.
Ljudske pesmi so del kulturne dediščine in nosijo v sebi zgodbe preteklosti, ki so hkrati osebne in družbene. Govorijo o resničnih stiskah, pa tudi o razumevanju življenja in njegovih ambivalenc. Njihova vrednost ni v skrivanju bolečih tem, temveč v tem, da jih ohranjamo v javni zavesti – kot del skupnosti in družbe.
|
Pesem »Eno drevce mi je zraslo«
(pojejo Trstenke iz Podlehnika) "Eno drevce mi je zraslo, drevce zeleno. Pod tem drevcem hladna senčka, hladna senčica. Notri spava moje dekle, jaz pa zraven nje. Ona mene povprašuje, kdaj se jaz ženil bom. Jaz se ne bom nikdar ženil, ledig bom ostal. Mene bojo pokopali 4 fantiči. Na moje grobu bode zrasla bela lilija. Na mojem grobu bode zrasla rdeča gartroža. Na mojem grobu bode zrasel zelen rožmarin. One se jo skup sprijele , rasle gor v nebo." Pesem govori o ljubezni, samoti, osamljenosti in smrti, motivih, ki so pogosto prisotni v ljudskih pesmih v Halozah. Z glasovno in čustveno globino pesem nagovarja poslušalca ter ohranja arhaično lepoto lokalnega ljudskega izročila. Skupina Trstenke in projekt S tretko naprej, ki ga izvaja Zavod za razvoj Haloz skrbita za ohranjanje, raziskovanje in predstavitev haloškega petja na tretko kot pomembnega dela kulturne dediščine Haloz. |
|
|
INTONACIJA IN LJUDSKA PESEM
V ljudskem petju ima intoniranje ključno vlogo. Pevke Trstenke iz Haloz razložijo, kako se zgodi intoniranje, kako se začne pesem...In kako je pomembno, da je intonacija primerna za vse glasove. Začetni ton sloni na pevcu/pevki, ki začne pesem. Ključno je, da je začetek pesmi nekje na mestu, da peti zmorejo vsi glasovi (torej da ni prenizko pa ne previsoko). Intonacija v ljudski pesmi ni naključna – zahteva poslušanje, izkušnje in občutek za ravnovesje med najvišjimi glasovi (na tretko) in najnižjimi basi. Prvi glasovi tako postavijo most, po katerem lahko vsi pevci in pevke najdejo svoj prostor v večglasju. To skupno iskanje tona je bistvo ljudskega petja, kjer vsaka pesem znova zaživi v sodelovanju in poslušanju. |
|
OKROGLA MIZA _ O OHRANJANJU LJUDSKEGA PETJA (NA TRETKO) , Oktober 2025
Udeleženci:
Urša Šivic (etnomuzikologinja, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU)
Iva Ferlinc (JSKD Ptuj)
Jakob Feguš (učitelj glasbe, zborovodja, VS Cantilena)
Lea Krajnčič (vodja VS Kitice, Markovci)
Anže Hren (Društvo mladih Podlehnik)
Sara Korošec (glasbenica, vodja projekta S tretko naprej)
Trstenke (ljudske pevke iz Podlehnika)
Predstavnik Občine Podlehnik
Uvod
Okrogla miza je potekala v okviru projekta S tretko naprej, ki se posveča ohranjanju in ponovnemu oživljanju posebnega načina ljudskega petja – petja na tretko – ter razmisleku o njegovem pomenu danes. Pogovor je razkril bogato paleto pogledov: od etnomuzikološkega razumevanja razvoja ljudskega petja do praktičnih izkušenj pevcev, mentorjev, učiteljev in predstavnikov mladih.
Urša Šivic: Ljudsko petje se nenehno spreminjaUrša Šivic je poudarila, da se je ljudsko petje vedno spreminjalo s časom. O tem, kako je zvenelo nekoč, vemo zelo malo, saj pred letom 1955 ni bilo posnetkov. Šele z začetkom snemanja na magnetofone in kasneje kasete imamo zvočne dokaze o načinu petja, barvi glasu, tempu in interpretacijah.
Pisni zapisi iz starejših obdobij prinašajo le osnovne melodije, zato so današnji “dokazi” o pristnem ljudskem petju relativno mladi.
Po drugi svetovni vojni se je z industrializacijo, elektriko, radijem in televizijo spremenil način življenja, s tem pa tudi funkcija petja. Petje ni bilo več del vsakdana in se je postopoma umaknilo z domačih prostorov na odre. Tako je postalo bolj institucionalizirano – nastale so skupine, društva in festivali, kar je vplivalo na način izvajanja in ocenjevanja.
Šivic je izpostavila tudi, da so se skozi desetletja spreminjali kriteriji pri ocenjevanjih ljudskega petja. Mlajše skupine so začele vključevati hitrejši tempo, interpretacijo, geste in dramaturgijo. Petje na tretko bi naj bil način, ki je menda bil širše prisoten, se pa je s časom ohranil na teh otokih: Brežiško, Gorenjsko, Koroško, Haloze.
Poudarila je vlogo posameznikov, kot je Lojzka Merc, ki je s svojim delom močno prispevala k ponovnemu oživljanju tega načina petja in spodbujanju skupin, kot so Trstenke.
Sara Korošec: Pomembno je prepletanje preteklosti in sedanjostiSara Korošec je predstavila izkušnjo pri projektu S tretko naprej. Povedala je, da se je ob delu s Trstenkami zavedla, da “morda ni smiselno siliti, da bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč,” saj se časi spreminjajo. Pomembno se ji zdi, da se tradicija prepleta s sodobnostjo in da petje ostane živo v različnih oblikah.
Omenila je tudi, da Trstenke najbolj uživajo, ko po uradnih nastopih preprosto zapojejo zase – takrat petje oživi svojo pravo, skupnostno naravo. Pomembno se ji zdi, da se pesmi pojejo, tudi če niso nujno “ljudske” v strogem pomenu besede – bistveno je, da petje povezuje ljudi.
Lea Krajnčič: Aktivnost in povezovanje s starejšimi ohranja zanimanje mladihLea Krajnčič je predstavila delovanje Vokalne skupine Kitice iz Markovcev, kjer se ljudsko petje in folklora še aktivno ohranjata. Poudarila je pomen močnih pevcev, zlasti na koru, in navezovanje mladih na starejše pevke.
Mlajše pevke se učijo po starih posnetkih, kar omogoča avtentično ohranjanje načina petja. Ugotavljajo pa, da so starejši posnetki praviloma počasnejši, kar pripisujejo spremembam v načinu življenja in ritmu današnjega časa.
Med mladimi je po njenem mnenju še vedno prisoten stereotip, da ljudsko petje “spada k starejšim”, vendar aktivno delo, gostovanja in sodelovanje pomagajo ta pogled spreminjati.
Trstenke: Ohranjanje spomina in želja po nadaljevanju tradicijeTrstenke so poudarile, da jih je k petju na tretko spodbudila Lojzka Merc in da se čutijo kot “glasnice” tega načina petja. Zavedajo se, da je zanimanja za ljudsko petje med mladimi malo, a jih veseli misel, da bodo njihovi posnetki ostali kot dokument časa.
Opazile so, da se mladi – tudi njihovi otroci – redko zanimajo za ljudsko petje, čeprav so doma pesmi vedno pele.
Jakob Feguš: Otrokom je treba petje približati na primeren načinJakob Feguš je poudaril, da je bil stik z ljudskim petjem vedno prisoten, čeprav se je njegova oblika spreminjala. Opaža, da otroci danes z večjim veseljem pojejo slovenske pesmi, vendar obstaja nevarnost, da narodnozabavno in komercialno glasbo zamenjujejo za ljudsko.
Izpostavil je pomen sodelovanja med generacijami – kot primer je navedel skupno petje otroškega zbora, VS Cantilena in Trstenk, ki je otroke zelo navdušilo.
Ključno se mu zdi ohranjati veselje do petja, izobraževati otroke o glasu in jim pesmi predstavljati tako, da ne izgubijo zanimanja.
Anže Hren: Mladi in ljudska glasbaAnže Hren, predsednik Društva mladih Podlehnik, je priznal, da mladi danes večinoma niso zainteresirani za ljudsko glasbo. Sam je skozi leta spremenil pogled na ljudsko pesem – nekoč se mu je zdela tuja, danes pa jo spoštuje in raziskuje.
Pravi, da pogosto stari ljudje še vedno poznajo melodije in pesmi, ki jih z veseljem delijo. Po njegovem mnenju lahko ljudska glasba med mlade pride preko priredb in šaljivih, hudomušnih pesmi, ki pritegnejo pozornost.
Poudaril je, da “se ali poje ali igra” – da se načini ne bi smeli mešati, saj je to bila tudi ena od usmeritev Lojzke Merc.
Peter Feguš: Petje na tretko je zahtevno
Peter Feguš, pevec skupine Kopači, je opisal praktične izzive petja na tretko. Dejal je, da je to petje zelo naporno za glasilke in da ga je težko intonančno vzdrževati. Pesmi so pogosto visoko postavljene, zato jih lahko avtentično izvajajo le pevci z naravno visokim glasom (tenorji), kar je redkost. Zaradi teh razlogov so petje na tretko v skupini sčasoma opustili.
Iva Ferlinc: Vloga JSKD in izzivi ljubiteljske kulture
Iva Ferlinc je opozorila, da vse dejavnosti ljubiteljske kulture upadajo – še posebej pri mladih. Število pevskih, godčevskih in folklornih skupin se je v zadnjih letih prepolovilo, čeprav je na Ptuju in širšem območju Haloz stanje še razmeroma dobro.
Izpostavila je, da je folklorna dejavnost posebna, saj nima profesionalnega stebra (ne izobraževalnega ne institucionalnega). Ohranjanje tradicije tako sloni predvsem na JSKD in prizadevnosti posameznikov ter društev.
Zdi se ji, da se mladi skladatelji vedno bolj zanimajo sicer za ljudske priredbe.
Izpostavila je tudi problematiko obremenjenosti ljudi, ki težko riskirajo svoj čas za organizacijo.
Ter, da bo JSKD organiziral delavnice za izobraževanje učiteljev prve triade, da se vključijo folklorni običaji v učne programe.
Tina Baštevc Zorec: Občina Podlehnik
Je povedala, da občina z veseljem podpira ljudsko petje, Trstenke, Kopače in tudi projekt S tretko naprej.
Udeleženci:
Urša Šivic (etnomuzikologinja, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU)
Iva Ferlinc (JSKD Ptuj)
Jakob Feguš (učitelj glasbe, zborovodja, VS Cantilena)
Lea Krajnčič (vodja VS Kitice, Markovci)
Anže Hren (Društvo mladih Podlehnik)
Sara Korošec (glasbenica, vodja projekta S tretko naprej)
Trstenke (ljudske pevke iz Podlehnika)
Predstavnik Občine Podlehnik
Uvod
Okrogla miza je potekala v okviru projekta S tretko naprej, ki se posveča ohranjanju in ponovnemu oživljanju posebnega načina ljudskega petja – petja na tretko – ter razmisleku o njegovem pomenu danes. Pogovor je razkril bogato paleto pogledov: od etnomuzikološkega razumevanja razvoja ljudskega petja do praktičnih izkušenj pevcev, mentorjev, učiteljev in predstavnikov mladih.
Urša Šivic: Ljudsko petje se nenehno spreminjaUrša Šivic je poudarila, da se je ljudsko petje vedno spreminjalo s časom. O tem, kako je zvenelo nekoč, vemo zelo malo, saj pred letom 1955 ni bilo posnetkov. Šele z začetkom snemanja na magnetofone in kasneje kasete imamo zvočne dokaze o načinu petja, barvi glasu, tempu in interpretacijah.
Pisni zapisi iz starejših obdobij prinašajo le osnovne melodije, zato so današnji “dokazi” o pristnem ljudskem petju relativno mladi.
Po drugi svetovni vojni se je z industrializacijo, elektriko, radijem in televizijo spremenil način življenja, s tem pa tudi funkcija petja. Petje ni bilo več del vsakdana in se je postopoma umaknilo z domačih prostorov na odre. Tako je postalo bolj institucionalizirano – nastale so skupine, društva in festivali, kar je vplivalo na način izvajanja in ocenjevanja.
Šivic je izpostavila tudi, da so se skozi desetletja spreminjali kriteriji pri ocenjevanjih ljudskega petja. Mlajše skupine so začele vključevati hitrejši tempo, interpretacijo, geste in dramaturgijo. Petje na tretko bi naj bil način, ki je menda bil širše prisoten, se pa je s časom ohranil na teh otokih: Brežiško, Gorenjsko, Koroško, Haloze.
Poudarila je vlogo posameznikov, kot je Lojzka Merc, ki je s svojim delom močno prispevala k ponovnemu oživljanju tega načina petja in spodbujanju skupin, kot so Trstenke.
Sara Korošec: Pomembno je prepletanje preteklosti in sedanjostiSara Korošec je predstavila izkušnjo pri projektu S tretko naprej. Povedala je, da se je ob delu s Trstenkami zavedla, da “morda ni smiselno siliti, da bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč,” saj se časi spreminjajo. Pomembno se ji zdi, da se tradicija prepleta s sodobnostjo in da petje ostane živo v različnih oblikah.
Omenila je tudi, da Trstenke najbolj uživajo, ko po uradnih nastopih preprosto zapojejo zase – takrat petje oživi svojo pravo, skupnostno naravo. Pomembno se ji zdi, da se pesmi pojejo, tudi če niso nujno “ljudske” v strogem pomenu besede – bistveno je, da petje povezuje ljudi.
Lea Krajnčič: Aktivnost in povezovanje s starejšimi ohranja zanimanje mladihLea Krajnčič je predstavila delovanje Vokalne skupine Kitice iz Markovcev, kjer se ljudsko petje in folklora še aktivno ohranjata. Poudarila je pomen močnih pevcev, zlasti na koru, in navezovanje mladih na starejše pevke.
Mlajše pevke se učijo po starih posnetkih, kar omogoča avtentično ohranjanje načina petja. Ugotavljajo pa, da so starejši posnetki praviloma počasnejši, kar pripisujejo spremembam v načinu življenja in ritmu današnjega časa.
Med mladimi je po njenem mnenju še vedno prisoten stereotip, da ljudsko petje “spada k starejšim”, vendar aktivno delo, gostovanja in sodelovanje pomagajo ta pogled spreminjati.
Trstenke: Ohranjanje spomina in želja po nadaljevanju tradicijeTrstenke so poudarile, da jih je k petju na tretko spodbudila Lojzka Merc in da se čutijo kot “glasnice” tega načina petja. Zavedajo se, da je zanimanja za ljudsko petje med mladimi malo, a jih veseli misel, da bodo njihovi posnetki ostali kot dokument časa.
Opazile so, da se mladi – tudi njihovi otroci – redko zanimajo za ljudsko petje, čeprav so doma pesmi vedno pele.
Jakob Feguš: Otrokom je treba petje približati na primeren načinJakob Feguš je poudaril, da je bil stik z ljudskim petjem vedno prisoten, čeprav se je njegova oblika spreminjala. Opaža, da otroci danes z večjim veseljem pojejo slovenske pesmi, vendar obstaja nevarnost, da narodnozabavno in komercialno glasbo zamenjujejo za ljudsko.
Izpostavil je pomen sodelovanja med generacijami – kot primer je navedel skupno petje otroškega zbora, VS Cantilena in Trstenk, ki je otroke zelo navdušilo.
Ključno se mu zdi ohranjati veselje do petja, izobraževati otroke o glasu in jim pesmi predstavljati tako, da ne izgubijo zanimanja.
Anže Hren: Mladi in ljudska glasbaAnže Hren, predsednik Društva mladih Podlehnik, je priznal, da mladi danes večinoma niso zainteresirani za ljudsko glasbo. Sam je skozi leta spremenil pogled na ljudsko pesem – nekoč se mu je zdela tuja, danes pa jo spoštuje in raziskuje.
Pravi, da pogosto stari ljudje še vedno poznajo melodije in pesmi, ki jih z veseljem delijo. Po njegovem mnenju lahko ljudska glasba med mlade pride preko priredb in šaljivih, hudomušnih pesmi, ki pritegnejo pozornost.
Poudaril je, da “se ali poje ali igra” – da se načini ne bi smeli mešati, saj je to bila tudi ena od usmeritev Lojzke Merc.
Peter Feguš: Petje na tretko je zahtevno
Peter Feguš, pevec skupine Kopači, je opisal praktične izzive petja na tretko. Dejal je, da je to petje zelo naporno za glasilke in da ga je težko intonančno vzdrževati. Pesmi so pogosto visoko postavljene, zato jih lahko avtentično izvajajo le pevci z naravno visokim glasom (tenorji), kar je redkost. Zaradi teh razlogov so petje na tretko v skupini sčasoma opustili.
Iva Ferlinc: Vloga JSKD in izzivi ljubiteljske kulture
Iva Ferlinc je opozorila, da vse dejavnosti ljubiteljske kulture upadajo – še posebej pri mladih. Število pevskih, godčevskih in folklornih skupin se je v zadnjih letih prepolovilo, čeprav je na Ptuju in širšem območju Haloz stanje še razmeroma dobro.
Izpostavila je, da je folklorna dejavnost posebna, saj nima profesionalnega stebra (ne izobraževalnega ne institucionalnega). Ohranjanje tradicije tako sloni predvsem na JSKD in prizadevnosti posameznikov ter društev.
Zdi se ji, da se mladi skladatelji vedno bolj zanimajo sicer za ljudske priredbe.
Izpostavila je tudi problematiko obremenjenosti ljudi, ki težko riskirajo svoj čas za organizacijo.
Ter, da bo JSKD organiziral delavnice za izobraževanje učiteljev prve triade, da se vključijo folklorni običaji v učne programe.
Tina Baštevc Zorec: Občina Podlehnik
Je povedala, da občina z veseljem podpira ljudsko petje, Trstenke, Kopače in tudi projekt S tretko naprej.
